»pomenljivim narativnim in hkrati neko latentno ekspresijo prežetim umikom v svet, ki je daleč izven resničnosti, torej ni aristotelska imitacija narave, a se zmore, če ga umetnik zna povezati, se torej navezati nanj, da dobi nov, lahko tudi paradoksalni predznak, razsežnost, ki bo, kot si jo zamišlja naš slikar, dosegla raven samozadostnosti, seveda pa nikoli dokončnosti, kot je platonska definicija predstavitve sveta idej«
»zahteva samega umetnika, zastavljenega njemu samemu, ante ali post festum zgodbe na platnu – ki ga oživlja, lahko tudi preoblikuje v drugačno usmerjeno pozicijo in ki jo v tej fazi postavlja v branje gledalcu, opazovalcu in hkrati odjemalcu, če tako definira občinstvo samega sebe«